Sklepne misli

Po dveh urah in pol mirne vožnje sem prispel domov. Zadnji dan so nam odpovedal čeprav smo bili na štartu. Baze so bile prenizkoin tako smo tudi zaključili pred-evropsko prvenstvo.
Nad samim tekmovanjem sem bil navdušen. Kvaliteta letenje je tukaj v čisto drugih dimenzijah. Letenje s takimi mački kot so na takem tekmovanju je res nekaj neverjetnega. Ker vsak dan letiš z zmajem ti ta sčasoma zleze pod ko
o in vsak dan se le boljše počutiš na njem. Priporočam vsem, tako zmajarjem kot padalcem ta okus tekme. Danes se še odpočijem jutri popoldan pa z Alanom spte potujeva, tokrat proti jugu na Hrvaško. V Buzetu se bo odvijalo odprto hrvaško prvenstvo. Kar lepo število pilotov z evropskega potuje proti Hrvaški, da se otrese vse vlage. Da posušimo vse gobe, ki so se skorajda že zarasle na nas :)) Šotoru bo tudi prijalo malo bolj suho vreme, vsaj upam da bo.
S Hrvaške se verjetno ne bom javjal saj mašina ne gre z mano. Če pa bo možnost se že potrudim, da napišem še kaj.
Oprostite mi, če sem vas mučil z mojim slovničnim neznanjem in se vam hkrati zahvaljujem za branje.

No pa še končni rezultati.

1. BONDARCHUK OLEG (UKR)

2. GRIČAR PRIMOŽ (SLO)

3. OLSSON ANDREAS (SWE)

OSTALI NAŠI

24. PETERNEL FRANC

71. ČATER MATJAŽ

72. KEJŽAR PETER

78. JARC IZTOK

80. SATTLER ALAN

88. KLEMENČIČ MATJAŽ

123. BAVDEK RADOVAN

129. MRAVLJE ANDREJ

Ekipa SVN1 je dosegla 7. mesto.
- Peternel Franc
- Gričar Primož
- Kejžar Peter
- Klemenčič Matjaž
- Čater Matjaž

Ekipa SVN2 je dosela 21 mesto
- Jarc Iztok
- Sattler Alan
- Bavdek Radovan
- Mravlje Andrej

Lep pozdrav

Včeraj zjutraj smo se vsi zbrali spet pred office-om v našem kampu. Tukaj res uživamo, pristanek je 2 metra od našega šotora za živo mejo, office je oddaljen 20 m, pobirajo nas kjerkoli pristanemo i.t.d.
No, na samem briefingu so najprej povedali, da je zadnji task bil neveljaven, ker glede na pogoje in sam dogodek z nevihto, niso dali vsaj približno podobnih pogojev vsem tekmovalcem. To je uradna verzija. Neuradna tukaj s kampa pa je, da so piloti povedali svojim team leaderjem (Avstrijci), kdaj je treba tekmo odpovedat. Oni so hitro nabrali km in preko team leaderjev, odpovedali task. Tudi v redu, se ne pritožujem. Sam rezultat bi spolzel še bolj navzdol.
Nato je naš vremenko povedal, da nas bo prešla fronta z močnim vetrom in tako je bil task odpovedan že v kampu. Skoraj vsi smo bili s tem tudi zadovoljni, saj je naša kondicija s tekmami tudi že malo pešala. Po prvem mirnem zajtrku smo se odpravili proti jezeru, ki je ob kampu in se cel dan malo relaksirali. Popoldan nas je obšla močna nevihta katero lahko vidite tudi na sliki, ampak na srečo pri nas niti ni bilo dežja.
No, danes 22.06. je bil task spet odpovedan tako, da upam na jutrišnji dan. Še zadnji.


Lep pozdrav






JUTRANJA RELAKSACIJA :)))



POPOLDANSKA RELAKSACIJA



NATO OSVEŽITEV



IN POTEM...


STRAH IN TREPET :=)))

TASK 4

No dan je bil začuda zjutraj na pogled zelo obetaven. Nikoli še nismo tako hiteli pripravljat opremo za na štart. Sledila je vratolomna vožnja z avtobusom in z našim šoferjem Seppijem, ki je na pogled kot še bolj zmešan Einstein.
Prišel je čas za briefing in organizatorji so nastavili 188 km task. Roke so zabolele že ob misli na vse gore in doline, katere bomo morali preleteti. Za razliko od prejšnega dneva sem se hitreje pripravil na štartu in se podal v lov za prvi čas cilindra. Lepo navijava z Alanom v stebru nad štartom in se počasi približujeva delu grebena kjer bo potreben preskok na drugo stran, kjer naju je čakal cilinder. Obrnem pravočasno in se zapodim nazaj v greben kjer nabiramo višino za naše popotovanje naprej. Preskočim še eno dolinico, kjer me ujamejo najboljši. Pod grebenom s 30 piloti okrog mene živčno naskakujem razbite stebre a mi nikakor ne uspeva. Potegnem naprej, da se znebim mase pilotov in počasi tonem proti Lienzu. Veter v dolini se zelo ojača in nikakor mi ne uspe spet nazaj nabrati višino za prelet naprej po dolini. Pod mano na tisoče visokonapetostnih žic in takega vetra v kakršnem še nisem pristajal. Upal sem, da se bo zaradi razširitve doline vse skupaj upočasnilo ampak se ni. Pregledujem travnike, ki so brez žic in čim bližje cesti in z velikimi težavami tudi pristanem. Zmaj cel jaz pa tudi.
Ostali so se odpeljali naprej po dolini.
Ko pospravim zmaja se nad mano ustvari ogromen oblak, kjer se tudi zabliska. Veter se ojača in misel na ostale pilote, ki so v zraku me stisne. Zmaji stojijo v zraku kot pribiti in se počasi spuščajo proti travniku kateri jim je bil tisti dan izbran. Po skorajda neurju v katerem je bila prisotna tudi toča, se nebo le malo popravi. Po telefonu izvem, da so vsi naši varno pristali, naprej po dolini. Sproti z Neno pobereva še Mravljeta, ki je pristajal na drugi strani Lienza med točo.
Task je bil seveda cancelled, ampak nekateri piloti vključno z našim Primožem Gričarjem, so odleteli task 188 km. Pravila so postavljena tako, da je task veljaven, če se leti več kot eno uro in je nato odpovedan. Tako je bil naš task veljaven. Jaz sem po lestvici spet nazadoval. Ostali so preleteli še naprej in končali pri približno 50 km takoj za drugo točko. Peternel je potegnil daleč naprej ampak je bila njegova zadnja točka tam kjer je bil ob uri, ko so tekmo odpovedali. Veliko pilotov se bo verjetno pritožilo nad tem saj so bili tako dani neenaki pogoji. Celo obstaja možnost, da so Avstrijci za vse to vedeli in tako vlekli hitro naprej in ob uri nabrali kar največ km.
Jutri menda dan za počitek.



JARC VISOKO NA 4000 M NAD GROSSLOCKNER



NAŠ PREVOZNIK EINSTEIN



PRIPRAVE



POBIRANJE MRAVLJETA

Task 3

Sploh ne bom več razlagal, kako mizerno je zgledalo jutro. Na štartu je bilo tako, kot bi imel pred sabo odprt učbenik o razvoju oblakov. Ob 11h zjutraj je zgledalo kot da hoče nebo vso dolino potegniti vase. Vrhi oblakov so segali tja do 5000 m in razvoju ni bilo videti konca. Zjutraj me je pred šotorom čakalo še darilo od Peternela Franca. Okoli 5 kg svinca se je svetilo na mizi, tako sem hitro z Alanom vse skupaj pritrdil na bubo. Na štartu se je po 2 urnem čakanju usulo z oblaka in naše zmaje kar pošteno zalilo. Ob istem času so nas poklicali na briefing. Pogled na tablo je bil nedojemljiv, task 102 km. Naš weather man je napovedal pravilno. Dan je bil super. Ko smo zmaje posušili smo se postavili v vrsto. Danes sem bil nekoliko zadaj, pa še veter nam je pošteno nagajal. Na položnem terenu z ne prav suhim zmajem se ni prav dosti za zaj… . V vrsti, ko sem čakal, sem opazil, da iz moje bube teče kot bi se uscal. Moj camelback se je snel in vsa voda za v zrak je stekla po moji bubi. Hitro se spet odpet pa vse ven zbasat, odlit vodo i.t.d. Probleme rešim, ker sem takih že vajen in sem po 10 minutah čakanja v zraku. Ugotovim, da prvega štartnega cilindra ne bom dosegel dosti hitro in se odločim za naslednjega čez 15 min. Lepo navijam in se iz stebra odpravim pravočasno čez dolino po štartni cilinder. Ko se peljem čez dolino sta pred mano dva zmajarja in tako si mislim, da sem zadel ravno pravšnji čas za dotik točke. GPS pokaže oddaljenost 2 km, jaz pa za 20 sekund prehiter. Rahlo nagibam zmaja in markiram cilinder. Ko sem enkrat obrnil zmaja je bila pred mano slika kot iz znanstveno fantastičnega filma. Približno 50 zmajarjev se mi je približevalo iz vseh strani. Zmajar pred mano se je moral hitro spustiti, da je drugega podletel. Neverjetno in še enkrat neverjetno. To je bila skupina z najboljšimi piloti, kateri imajo določen sredinski štartni čas, mi pa lahko izbiramo med tremi različnimi. Podim se za njimi in mi še kar uspeva. 10 m od mene zagledam Kejžarja in skupaj kuriva zmaja proti prvi obratni točki, ki naju je čakala na drugi strani doline. Požrešnost me žene za njimi in tako se po povratku nazaj na greben zaletim med 30 zmajarjev, kateri vrtijo nizko na pobočju. Tukaj, ko si pod 1300 m ti že trda prede. Vrtim nekaj pa spet nekaj ne, in na koncu v doletu oplazim še 2 točko in probam splanirat čim bolj proti tretji točki (beri 1 km). Pristanem med grupo zmajarjev, ki so že na tleh. Po petih minutah sem šele opazil, da sem pristal s polnim VG-jem in to brez problemov. Zanimivo.
2 minuti za mano z olajšanjem zagledam enega od nemških reprezentančnih pilotov, ki je pristal tudi tam. Ego je vsaj malo pomirjen .. hehe. S kombijem pridem nazaj v kamp kjer zagledam še Petra Kejžarja, ki je pristal malo pred mano in se ravno tako že vrnil v kamp. Ob kuhanjem večerje se vrnejo tudi ostali. Franc Peternel je končal nekje med prvih 10, Gričar med prvih 5, cilj pa so dosegli tudi Alan Sattler, Matjaž Čater in Iztok Jarc.
Andrej Mravlje je pristal v Spittalu, cilj pa je bil blizu Villacha (ne vem ali je prav napisano).
No smo se pa en dan spočil, grrrrrrr.

Lep pozdrav



SLOVENSKA AMBASADA V GREIFENBURGU



SLOVENIAN TEAM (SKORAJ, manjka Peternel in Primož Gričar)



ŠTUDIJA LETA



OK, LET`S GO!!

TASK 2

Danes smo se zbudil v lepo sončno jutro, le čudni spihani oblaki si nakazovali močan veter v višinah. V pol ure se je tudi to spremenilo in postalo je oblačno.
Zdaj smo že vajeni, da vsako jutro cincamo ali bomo morali iti na štart, ampak do zdaj smo še vedno šli in tudi danes je bilo tako.
Z avtobusom nas popeljejo na zgornji štart. Po vseh pravilih bi zaradi mojega včerajšnjega mesta (75.), bi moral danes ostati na spodnjem štartu kjer so omejeni do 75 mesta. Nisem hotel ostati med živčnimi piloti, zato sem se raje pridružil našim ostalim na vrhu. Zaenkrat še ni bilo problema, hehe.
Dan ni zgledal prav nič prida, vse se basalo z oblaki le tu pa tam nas je za par minutk ogrelo sonce. V prijetni družbi smo pod zmaji kramljali do briefinga, kjer so nam nastavili 78 km dolg task po dolini Greifenburga.
Dan se je kot še vsak do zdaj popravil in spet se je letelo pod oblaki. Na briefingu so organizatorji povedal, da se bo letenje v oblakih kaznovalo na podlagi prijave drugega pilota ter posledično tracka pilota, kateri je bil v prekršku. Mislite, da je kaj pomagalo?
Vozil smo se ven in noter ter čakali na odprt cilinder. Trudil sem se držati višino do momenta, ko bi se odprl cilinder. Malo sem zaj…. In se zapodil s prvim možnim časom nižje za ostalimi. Prva točka nam je skoraj vsem povzročila malo težav meni pa sploh saj sem s pridobivanjem višine imel kar nekaj težav. Ne vem kaj je s tem GPS-om, pred točko je izgubil signal, tako da nisem vedel ali sem že v točki ali ne. Ko se je končno spravil k sebi sem bil že debelih 100m v cilindru točke in hitro obrnil nazaj. Nazaj po dolini smo spet pod vsakim oblakom navijal in preskakovali dolinice, ki se zajedajo v pogorje Greifenburga. Pred drugo točko sem srečal Alana in Matjaža in smo skoraj skupaj obrnili drugo točko.
Tukaj pa nas je pričakala odločitev. Pred nami je bila tretja točka, ki je bila čez 5 km čez dolino. Večina jih je po obratni točki nadaljevala po grebenu na drugi strani doline, jaz pa sem se vrnil na pobočje z veliko izgubljene višine. Doktoriral sem na grebenu nad kampom in se skoraj predan pogojem odpravil nabirat kilometre proti 4 točki. Peljem nizko po grebenu pod mano pa najboljši že dirkajo proti cilju. Vlečem in vlečem nakar mi variometer spet lepo zatuli in v močno turbulentnem stebru navijem do baze. Želja po doseženi točki se je sprevrgla v željo po cilju. GPS mi je kazal, da bom v cilju z 250 m višine nad pristankom a z 20 km pred sabo temu ni verjeti. Peljem se čez dolino kjer visoko na grebeni na drugi strano oplazim zadnjo točko in se sicer negotovo odpravim proti cilju. 15 km zgleda nepremagljivih in že gledam kje bi lahko še kaj pobral. Vse se je pokrilo in ostane mi le še GPS, ki mi še vedno kaže možnost doleta. Zmaja zategnem kot še nikoli, vse začne šumeti nakar se dobesedno zaletim v močan steber. Hitro popustim VG in zavrtim. Nabiram 3 kroge v močnem stebru in se odpravim naprej proti cilju z večjim zaupanjem v mojo višino. Zmaja spet zategnem do konca, da že roke bolijo. Premetava me čez celo dolino kot bi se vozil v kakem vlaku smrti, ampak želja po cilju je prevelika. Zmaja ne popuščam in se tako približam Greifenburgu. Ko sem bil siguren, da bom dosegel cilj ga nabijem do konca in GPS veselo pokaže 120 km na uro. Vsak dan več, haha. Spet je pristanek in kamp pod mano in veselje je še večje kot včeraj saj sem se moral za vse skupaj veliko bolj potruditi.
Končal sem na 72 mestu, Gričar je bil 12, Kejžar Peter ter Franc Peternel pa nekje nad 40 mestom. Za mano je v cilj priletel še Alan ter Matjaž. Radovan, Andrej in Iztok pa so pristali pred ciljem.
Če se bom obdržal v prvi polovici tekmovalcev bo to zame velik dosežek.
Po letenju smo si privoščili kopanje v tukajšnjem jezeru po kopanju pa obilno večerjo, za katero so poskrbele naše team leader-ce. Hehe. Andrej Mravlje pa je vse lepo spekel.
Ekipno smo Slovenci postavili dve ekipi in po včerajšni tekmi je bila ekipa v kateri sem na 6 mestu.
Še eni pivo potem pa spat. Jutri je nov dan.

Lep pozdrav



TASK 2



PRED ŠTARTOM



ŠTART



ALAN



ODDAJA TRACKOV



UŽITEK



IN OSVEŽITEV



:)))))

The race is on!

No pa smo dočakal. Čeprav zjutraj dan spet ni nič obetal, smo se v koloni spravili na štart. Ogromni kumulusi so že od jutra obkrožali štart in se na koncu vsidral nekje 200 m nad štartom.
Nastavili so nam task dolg 92,6 km, ki je potekal predvsem po dolini. Od 4-ih točk sta dve pomenile majhen sprehod nad dolino.
Spet sem se spravil v zrak med prvimi in takoj nabral pod bazo. Na GPS-u je čas odšteval še malo manj kot 45 minut. Groza sem si rekel, zdaj bom moral tukaj »cincat« dokler se ne odpre štartni cilinder. Baze so se delale v nekaj sekundnih intervalih in vse nas je vsake toliko potegnilo v oblak. Živčno delo je to, ko ti kroži 50 pilotov naokrog po oblakih. Pa te je potegnilo v oblak pa si iskal najbližjo luknjo ven in upal, da se kdo ne pripelje ravno takrat mimo. Seveda tudi obratno. Eden naših je vprašal danes, ali mislite, da bi bilo neumno vprašanje na briefingu, kako je z letenjem v oblakih. Skoraj, da se jim ni dalo izognit. Vsaj ne povsem.
Ob pravi uri na pravem mestu sem končno danes pričakal začetek dirke. V strahu, da mi jo bo GPS danes spet zagodel, me je lepo presenetil z žičnim piskanjem. Gremo..
Dirka je potekala hitro. Pri vračanju z druge obratne točke sem globoko pod mano zagledal majhno belo padalce, ki je padalo skupaj z zmajem. Podzavest je delovala tako ,da sem takoj popustil zmaja in se čez ta predel peljal malo bolj previdno. Res ni prijeten občutek, ko vidiš kaj takega. Kaj šele prvič.
Nadaljevali smo nazaj po dolini vedno pod bazami oblakov, kjer smo obrnili predzadnjo točko brez problemov. V bistvu sem zapeljal v steber in s tem oplazil točko. Tu sva se z Bavdekom spet srečala. Nabrala in se vračal nazaj na zadnji preskok čez dolino, kjer smo morali preleteti v drugo majhno dolino in markirat točko mosta. GPS je lepo pokazal, da bom v doletu 300 m nad pristankom. Gas proti pristanku kjer so me tako kot celo tekmo počasi ampak vedno prehitevali ostali zmaji (iščem svinec, da obtežim zmaja). GPS je veselo zapiskal nad Goal-om in tako sem prvič končal task na mednarodnem tekmovanju.
Rezultati bodo znani zvečer, tako da še ne vem točno kje sem na lestvici.
Dirka je bila lepa, samo še kg moram nekako spravit v mojo bubo tako, da bo šlo bolj hitro.
Zmajar, ki je padel je v redu, preveč ga je kuril in ga je obrnilo čez nos..
Dirko smo končali vsi Slovenci, Gričar pa je menda med prvih 5. Ostali bomo videli. Vem samo, da smo jaz, Radovan Bavdek, Matjaž Čater in Jarc Iztok pristali v razmaku 5 minut.
Roke so izmučene, glava tudi, tako da se bo danes zvečer prilegel spanec.
Jutri pa bomo videli, napovedujejo nevihte ampak organizatorji so neizprosni. Hehe.


Lep pozdrav



TASK



BRIEFING



DPLjevci



GAS

No ravnokar sem zvedel, da je bil Primož Gričar danes tretji.

LP

Pol dirke :)

No, pa smo dali prvi dan tekme skozi.
Včeraj zvečer je vse kazalo na to, da bo današnji dan odpovedan, tako smo se zvečer vsi zbrani v majhnem predprostoru mojega šotora in se posvetili družabnem delu večera, hehe. Ves čas je deževalo, tako da smo vsake pol ure improvizirali z mojim šotorom. Iz majhnega predprostora je na koncu nastal prijeten prostor za lepo število zgovornih glav.
Zjutraj me je zbudil žarek, kar je pomenilo, da se bo lahko celo letelo….???....
Zberemo se ob kavici in gledamo gosto vlažno meglo in se tako skoraj prepričamo, da z dnevom ne bo nič.
Briefing je bil napovedan ob 9h zjutraj. Ob office-u je bilo nabrano že lepo število ljudi. Čakali smo in čakali in ob pol desetih le dočakali prvi briefing. G. direktor nam je v polomljeni angleščini razlagal vse podrobnosti tekmovanja. Ugotovili smo, da bomo tisti, kateri smo na FAI lestvici nad 70 mestom štartali na višjem štartu. 150 m razlike. Za to naj bi se odločili zaradi števila pilotov in tako razbremenili štartni prostor.
Ko je bilo briefinga konec, so se člani komisij zbrali in se odločali ali se bo letelo ali ne. Sploh niso nič povedali ali odhod na štart bo ali ne. Kot zgubljene ovce smo se obotavljali okrog office-a. Nekateri so zmaje že nosili pred kamp mi pa smo se odpravili nekaj pojest.
Okrog 11h smo se odpravili z uradnim prevozom proti štartu.
Na vzletišču kamor so nas pripeljali pa je bila živa groza. Položen teren, ki mu ni kraja, ob straneh žičnica od smučišča, dolga ravnina pred pobočjem i.t.d.
Ni kaj, kamor te pošljejo, to je treba prežvečit.
Na briefingu so nam določili 79 km dolg task, večinoma po dolini, štart pa postavili na 13:45.
Ob 1h se je odprl štart in bil sem drugi v vrsti za štart. Kaj hočeš boljšega. Štarter je zaklical, window is open in pilot pred mano je hitro štartal.
Kot bik sem tekel po dolgi strmini in končno je zmaj prijel. Poletel sem preko roba Emberg Alma in pod sabo zagledal spodnji štart, kjer so vzletali najboljši piloti. Lep občutek, ko si že prvih nekaj sekund leta 100 m nad ostalimi. Hehe.
Lepo smo vrteli desno od štarta in se spet, kot vsak dan do zdaj, pomočili v oblak.
Lepo sem počasi napredoval proti robu cilindra (5 km) in ko se je ura premaknila na štart sem opazil, da mi GPS ni preklopil na naslednjo obratno točko. Kot bi mignil sem bil že iz štartnega cilindra. Nisem vedel ali sem cilinder zadel ali nisem. Obrnil sem se nazaj in ga še enkrat oplazil in obrnil proti gruči 30 zmajarjev.
Vrtenje v taki masi pilotov je nadvse zanimivo in hkrati zastrašujoče. Ves čas opazuješ kje je kdo, eden je pod tabo eden pred tabo pa za tabo….
GPS-a nisem mogel urejat v taki gruči in sem se zato odpravil naprej proti prvi točki, ki je bila na vzhodu. Bil sem pod bazo, zato naj ne bi bilo hudega. Ves čas sem se trudil in pritiskal vse možno na GPS-u pa ni bilo dobička. Šel sem v meni in v ruti zbrisal prvo točko. Tako mi je GPS preklopil končno na prvo točko. Med tem sem seveda izgubil veliko višine in opazoval ali bom med letom proti prvi točki našel kako pametno dviganje. Ravno na točki sem zadel majhen balonček in počasi navrtel.Pogled nazaj po dolini ni kazal veliko upanja. Tema, ki se je razpasla nad Greifenburgom je nakazovala na nevihto. Ampak vsi so tiščali in tiščali. Šli smo pač dalje. Ko sem se začel vračati proti zahodu, me je ustavil močan zahodnik. Z zategnjenim zmajem sem poskusil kar največ potegnit iz danega, a veter je bil premočan. Počasi me je stiskalo proti dnu doline, kjer sem nato tudi pristal. Veter je bil tako močan, da sem se komaj premikal naprej. Pristal sem na travniku, kjer je bilo že lepo število pilotov in vsak travnik naprej in nazaj je bil posejan z zmaji. Na pristanku sem zagledal Nizozemca Roba, kateri mi je povedal, da je bila tekma prekinjena že pol ure po mojem štartu, zaradi nevihte na drugem koncu doline. Z njim in njegovimi kolegi sem se potem tudi vrnil nazaj v kamp.
Ja, bi morali imeti postajo s seboj, ampak so tile čudaški Švabci rekli, da mormo plačat in imeti licenco za radioamaterja, če hočemo le tega uporabljat. Inšpekcije na pristanku, KAO.
Glede na vreme jo bo treba vzet naslednjič s sabo.
Trije od naših pilotov sploh niso leteli, Kejžar Peter je preletel disciplino, ostali pa smo udarili ob betonski zahodnik in v razmaku 3 km vsi pristali.
Jutri nov dan, baje spet z »dobrim« vremenom…

Lep pozdrav




PO BRIEFINGU





TUDI NAJBOLJŠIM SE ZGODI



MAŠINA :)

Pišem vam izpod mokrega šotora. Popoldan se je v Greifenburgu poslabšalo vreme, tako da smo sedaj skupaj z Alanom in Ireno pospravili kosilo.
Včeraj sta se nam nepričakovano pridružila tudi onadva. Z Neno sva ravno bila v baru kampa, ko je pozvonil Alan.
Slabo vreme sedaj pa še ne pomeni, da danes nismo leteli. Zjutraj smo se vsi štirje skupaj odpravili proti prelepemu štartu pod Emberger Almom.
Štart je širok, na eni strani imaš dolgo rampo na drugi pa lepo ravno strmino, ki omogoča štart tako nam kot padalcem.
Na štartu je pihal kar močan jugo, nad hribi pa bolj SZ. Takoj po vzletu smo, sicer bolj počasi kot včeraj, nabrali višino nakar sem se odpravil proti Z kjer pa me je že pričakala prva plohca.
Bolj kot sem se oddaljeval proti zahodu bolj je rosilo, zato sem se odpravil nazaj proti štartu in jo mahnil na vzhod. Pri normalnem letu smo leteli glede na tla kar 70 km/h, tako da je tudi letenje proti vzhodu pomenilo težko vračanje nazaj proti kampu oziroma pristanku.
Zrak je bil bolj nemiren kot prejšnji dan, tako da tudi Greifenburg kaže svojo način letenja. Vse je bilo razbito le tam kjer so kumulusi delali senco je bil zrak bolj umirjen.
Ko sem se vračal nazaj proti kampu, sem opazil, da se od konca doline proti nam dela lepa črnina. Tudi vario je pokazal, da me nekdo gor nad mano želi k sebi, zato sem se odločil, da grem na pristanek. To so opazili tud ostali piloti, tako da se nas je nad pristankom zbralo kar lepo število pilotov. Počasi sem zbijal višino nad jezerom in se odpravil v dolet na pristanek. Ravno 10 m nad tlemi mi je pot prekrižal nek, ali slep ali prepotenten, pilot, tako da sem moral kar lepo manevrirati za njim. Za razliko od včeraj sem lepo pristal na pristanku 20 m za prej omenjenim pilotom. Ni kaj, verjetno bo kakšen drug dan ravno tako, seveda, če mi uspe sploh priti do cilja. Kmalu za mano je pristal tudi Alan, takoj za njim pa se je ulilo. Vsi zmajarji smo hitro pospravili zmaje, tako da je bil pristanek prazen v pičlih 10 minutah. Nato pa smo galopirali proti varnemu zavetju šotorov.

Danes zvečer se začnejo prijave, jutri pa že štartamo z dirko. Vreme bojda bo v redu, čeprav danes niti ne zgleda tako, saj smo kot sardine pod šotorom.. ampak družba je prava in prav je tako.
Danes naj bi se nam pridružili še ostali Slovenci, ampak zaenkrat ni ne duha ne sluha o njih.
Toliko za zdaj iz Greifenburga. Jutri pa gas.

Lep pozdrav

Pristanek v koruzo :))

Že naslov vam lahko razkrije, da smo danes leteli. Toplotna budnica me je zjutraj ob osmih vrgla iz improvizirane postelje. Vlaga je huda stvar tukaj ponoči.
Najprej je bilo v planu najti ta adapter za elektriko v kampu. Pridem do trgovine kjer malo šepavega gospoda vprašam po tem adapterju. Angleško ni znal dosti.
Nekaj je zabrundal in odšel nekam za steno in se vrnil s dolgim kablom in dvema konektorjema. Nato mi je v roko dal izvijač in tako sva počasi skupaj vse razmontirala. Nastal je ličen izdelek, ki me je stal 15 Evrov in mi bo sedaj prinašal ves komfort pod šotorom. Zanimivo, da tega sploh ne prodajajo. Je pa res, da je več kot polovica kampa zasedena s kamperji, tako da nam je kmalu vse jasno zakaj.
No, preidimo k letenju.
Po obilnem zajtrku sva se z Neno odpravila proti štartu, ki je na nadmorski višini približno 1780 m. Kumulusi že od jutra lepo strašijo nad vrhovi hribov, ampak me na štartu pomiri lepo število zbranih zmajarjev.
Tudi njegova visokost Manfred Ruhmer je bil na štartu s svojim Swiftom.
Med zlaganjem zmaja spoznam še enega od Angležev, zelo zgovornega Will-a. Tako po 45 minutah že stojim v vrsti na štartu in se probam spravit na rampo. Nekako so vsi silili proti rampi in mi ni ostalo drugega, kot da štartam ob robu rampe. Lepa strmina katere sem vajen s Kobale je že bila pred mano.
V zraku smo takoj nabrali višino tja do 2400 m, kjer nas je vsakega po malo posrkalo v oblak. Res so bili fantastični pogledi naokrog ampak kaj ko veš, da so taki oblaki tempirana bomba.
Večina nas je obrnila proti vzhodu kjer smo preleteli prvo majhno dolinico, ki se zajeda v pogorje Greifenburga. Fantje so leteli zelo hitro in tudi jaz za njimi. Nato sem opazil na naslednjem pobočju, da bolj curijo, zato smo se odpravili čez dolino proti jezeru. Fantje so peljali naprej nizko po pobočju jaz pa sem se odločil, da poskusim še kako zgleda nižje po pobočju nad Greifenburgom. Pogled proti Lienzu zazna veliko ploho, tako da se odločitev zdi pravilna. Pod štartom se še malo poigram, proti pristanku preizkusim nastavitev na vezeh in že smo nad pristankom.
Veter piha z vseh strani, tako da se odločim za neko vmesno pot, ampak kaj se je gor v moji glavi dogajalo ne vem. Hehe.
Znižam, pred mano lep velik skedenj ob njem pa polje z mlado koruzo. Parkrat še pošteno zakolnem in ne prav mehko pristanem v koruzi.
Opazoval sem kmeta ob polju, če bo s traktorjem delal kakšne nenavadne manevre pa ni bilo nič, tako da sem se počasi privlekel do pokošenega pristanka.
Ni kaj, tudi to je treba sprobat, haha.
Z gospodom Willom ob šotoru še malo pokramljamo ob Laškem, oziroma smo se kar zagovorili, glede na to kako zgovoren je ta človek.
Tako, pa je dan zaključen. Zgleda, da vreme drug teden bo. Območje je lepo za letenje, termika ni primerljiva z našimi Alpami, ali pa je bilo to samo danes. Namreč bila je močna ampak ni treslo tako kot potrese in strese pri nas.
Jutri pa se nam pridružijo še ostali Slovenci in žur se lahko prične 

Lep pozdrav

Končno Greifenburg

No pa sva prispela na cilj, katerega sem čakal že skoraj eno leto. Tabla Greifenburg je že mimo, tako da sva že pod najino zeleno strehico. Vreme je začuda še kar v redu. Ob tem ko sva postavljala štalco so ravno nad najinimi glavami v doletu pristajali najnovejši zmaji.
Res je bil lep pogled na pristanek poln zmajev.
No pa vse pa tud ne more bit čisto v redu 
V kampu je elektrika ampak na nekem čudnem nastavku, ki ga z Neno pač nimava. Sledilo je iskanje trgovin s tehniko, prva je bila zaprta ravno ob sredah popoldan, druga trgovina tega ni imela, tretja pa spet kot prva ni delala na dan srede popoldan. Ne vem ali bom moral kakega švabca (beri avstrijca) dobit, kateri bo imel nastavek, ampak ne verjamem, da ga bo kdo imel. Vsaj ne za posodit
Najprej je bila izgubljena želja po hladnem Laškem zaradi katerega sva mojo hondo nabasala s hladilnikom. Kot kaka čeha 
Potem pa ugotoviš, da ne moreš niti nič skuhat ker mava štedilnik na elektriko. Ampak tu je moja dobra mama kot v šolskih časih spekla puranovo meso, tako da sta tudi želodčka pomirjena.

Hvala.

Ves teden sem razmišljal kako dobit računalnik z Wlan kartico, na koncu mi je to uspelo s pomočjo Sebastjana, zdaj pa morm vzet njihovo kartico, da se lahko povezem na internet. Seveda jo je treba plačat  Iznajdljivo, bi rekel temu.
No konec koncev pa kamorkoli pridemo nas pričakajo takšna in drugačna presenečenja.
Jutri bo tudi trgovina odprta in tudi Laško bo že hladno 
Upam, da se še vreme toliko uštima kot se je danes, potem pa gas na štart.
Pa jutri več o zraku.

Lep pozdrav domov

Dež deeež džžžž :/

Ko pogledam zjutraj skoz okno je kot, bi pogledal direkt v pekel. Napoved mi je že včeraj lepo dopovedovala, da iz tega dneva ne bo nič zato sva se z Neno odločila, da najino potovanje proti Greifenburgu preloživa na jutri. Pa tako sem se veselil, zdaj pa kot, da bi čez celo srednjo Evropo vladal čisti April.

No bo pa več časa za pakirat :)

LP

Začnimo!

Tukaj se bom trudil, da vam bom vsak dan posredoval dogajanje s pred-evropskega prvenstva v Greifenburgu.
S tekmo štartamo 16. Junija sam pa se odpravljam proti Avstriji že v Torek. Ker mi je to neznan teren in je bilo tudi vreme zadnji mesec tukaj bolj kisavo (beri nič letenja) sem se odločil, da grem proti Greifenburgu že prej. Upam samo, da bo vsaj ta teden kaj vremena :/

To bo moja prva mednarodna tekma, katero pa sanjam že nekaj let. Bomo videli... :)

Naj tukaj za zdaj omenim še to, da gre zahvala za to branje Sebastijanu Kostadinoviču, ki mi je dobrodušno odstopil prenosnik za tekmo. Hvala!

Pejdmo spat... Jutr je treba pakirat :)


Lep pozdrav